Kult
Kultura & teoretske raziskave

raziskave

Informacije
Več informacij o nas

Konferenca
Vedno odprta okrogla miza

Dogodki
Zanimive prireditve

Projekti
O stvareh, ki jih počnemo

Raziskave
Poskusi in opažanja

Enciklopedija
Nova razdelitev jezika

Teorija
Poenotenje teorij

Rdeča mušnica, čudežna goba

Avtor: Karel Miklav

Povzetek: rdeča mušnica je ena izmed najlepših gobjih vrst, ki je zaradi svojih nenavadnih farmakoloških lastnosti že od pradavnine povezana z razvojem človeške kulture. Pričujoči članek je splošen pregled manj poznanih kulturnih in farmakoloških dejstev o tej rastlini, na koncu pa je dodanih nekaj izvirnih opisov delovanja sestavin rdeče mušnice na kulturno in kognitivno podobo sveta.

Ključne besede: rdeča mušnica, amanita muscaria, psihoaktivne gobe, etnobotanika, šamanizem, mikofarmakologija, psihoaktivne snovi, droga, zavest.

Prva objava: Kult web, 6. april 2000

Zadnje spremembe: 10. junij 2002

 

Opozorilo

Spodnje besedilo izraža moje osebno mnenje, ki sem si ga ustvaril z zbiranjem podatkov iz navedenih virov, intervjujev in s pomočjo lastnih raziskav. Predstavljene informacije so po mojih izkušnjah pravilne, kljub temu pa jih na tem mestu predstavljam izključno v informativne namene in zanje ne nudim nobene garancije.

 

Uvod

Še preden so ljudje postali poljedelci in živinorejci so živeli v neskončnih gozdovih, ki so se strnjeni razprostirali na vseh primernih predelih našega planeta. Prehranjevali so se z darovi, ki jim jih je nudil gozd. Iskanje hrane je bila tedaj skoraj edina zaposlitev in klasifikacija ter prenos znanja o njej najpomembnejša tehnologija.

Rastline ki jih najdemo v okolju pa ne pomenijo le hrane; so pomembna vez, ki nas je oblikovala skozi milijone let biološkega in kulturnega razvoja. So naši izventelesni organi, ki nam podobno kot notranji pridelujejo življensko pomembne substance. V rastlinah ni le gorivo, ki premika naše ude, temveč tudi najrazličnejše druge snovi, ki v manjši ali večji meri vplivajo na kvaliteto našega biološkega in psihološkega delovanja. Večina znanja o moči rastlin je bila z modernimi produkcijskimi metodami tehnološko orientiranega človeka popolnoma pozabljena. Nekatera dejstva danes odkrivamo iz medlih zgodovinskih virov ter etnografskega materiala, nekatera pa bomo verjetno morali izumiti znova.

Plaz zanimanja za psihoaktivne snovi v drugi polovici dvajsetega stoletja je na plan privlekel tudi presenetljive podatke o rdeči mušnici. Ti so v splošnem informacijskem kaosu sleherniku takorekoč nevidni, na to mesto pa jih polagam v upanju, da bodo v pomoč raziskovalcem zaznavnega aparata in kulturne evolucije naše vrste.

 

Tradicija

Rdeča mušnica kot simbol sreče in blagostanja.

Rdeča mušnica je vsem dobro poznana goba. Pogosto jo vidimo naslikano v otroških knjigah poleg palčkov, vil in gozdnih živali, na novoletnih voščilnicah poleg podkvice in dimnikarja, v jaslicah zabodeno v mah poleg Jezuščka. Ker je danes goba med ljudmi znana po svoji smrtonosni strupenosti, je njena povezava s simboli sreče, blagostanja in rodnosti na videz nasprotujoča.

Ljudska imena kot so muhomorka, rdeča norica in škratovka nakazujejo nekatere tradicionalne kontekste, v katerih se je goba pojavljala v življenju naših prednikov. Preparate iz mušnic so v srednjem veku uporabljali za zatiranje mrčesa in od tod izhaja tudi njeno sodobno ime. Naziv rdeča norica izhaja iz njenih danes manj poznanih psihoaktivnih lastnosti, ki so jih ljudje v razne namene izkoriščali že v prazgodovini.

Zadnja pričevanja staroselske uporabe rdečih mušnic so nam danes znana od popotnikov, ki so se od sredine 18. stoletja pa do svetovne prevlade cenejših oblik opijanjanja srečevali s plemeni na skrajnem severu Evrope, Azije in Severne Amerike. Njihova poročila si v marsičem nasprotujejo, vsa pa nakazujejo na obreden pomen in nekatere splošne psihosomatske učinke, ki jih povzroča uživanje te gobe. Iz poročil so kasnejši raziskovalci sklepali, da so jo kot aktivator posebnih stanj zavesti verjetno uporabljala tudi severnoevropska bojevniška plemena. Z njeno pomočjo naj bi dosegali nadčloveško fizično moč in neobčutljivost na bolečino.

Vede, zbirka indijskih svetih tekstov, starih 3200 do 3500 let, vsebujejo himne, delno zrasle okrog kulta some. Soma je eno izmed najvišjih vedskih božanstev; iz tekstov je razvidno da gre za določeno rastlino, katere sok so uživali udeleženci ritualov in naj bi mela čudežne lastnosti. R. Gordon Wasson [14] je leta 1969 v delu "Soma: božanska goba nesmrtnosti" poizkusil dokazati, da je soma v resnici rdeča mušnica.

Primere uporabe rdeče mušnice v bibliji so v sedemdesetih letih našli tudi drugi raziskovalci (Allegro [9], Graves). Graves navaja primere izkoriščanja psihofizičnih učinkov te gobe v namene bojevanja, kot poživilo in afrodizijak. Alegro naredi korak naprej in poskuša skozi analizo apokrifnih tekstov in Nove zaveze dokazati, da je Kristus prispodoba za realno transmisijsko substanco, ki naj bi bila rdeča mušnica. Dokazi so v obeh primerih lingvistični, vendar vznemirljivi.

Wasson [5] trdi, da drevo življenja iz biblije ter simbolična drevesa ostalih religij dejansko predstavljajo sveto drevo staroselcev, pod katerim je rasla rdeča mušnica - eden izmed največjih čudežev njihovega sveta. Verjetno je to trditev težko razumeti brez poglobljenega poznavanja zgodnjega kulturnega razvoja človeške rase, presunljivo pa je, da sledovi tako starodavne navade še danes živijo skozi simboliko praznovanja zimskega sončevega obrata, sedaj splošno poznanega kot praznik božič.

 

Splošen pregled

Biološki podatki

Rdeča mušnica - Amanita muscaria L.

Rdeča mušnica je goba iz družine Amanitaceae, rod Agaricales, razred Basidiomycetes, s polnim latinskim imenom Amanita muscaria L. Mikologi so do sedaj ločili šest taksonomskih variacij rdeče mušnice, predvsem glede na barvo njenega klobuka, ki lahko variira od bele, rumene, oranžne, rdeče pa do rdečerjave. Velik je od 5 do 40 cm in pokrit z znamenitimi belimi krpicami. Te so ostanek ovojnice, v katero je na začetku zavita cela goba in se z lahkoto odstranijo z vodo; v naravi jih lahko spere dež.

V embrionalni fazi je goba jajčasta. Trosovnica je sestavljena iz gostih belih ali bledorumenkastih lističev, ki so pri betu pripeti ali prosti. Bet je bel, pri odraslih primerkih okrog 15 cm dolg, z obročkom pri vrhu in pri dnišču zadebeljen, gomoljast. Meso je belo do rumenkasto, surovo brez izrazitega vonja in okusa. Spore so gladke, bele in eliptične, velikosti 9-13 x 6-9 mikrometrov.

Rdeča mušnica raste v zmernem pasu po vsem svetu; proti ekvatorju predvsem v goratih predelih, kot je na primer področje Andov v Južni Ameriki. Rada ima kislo zemljo, najpogosteje jo najdemo pod brezami, borovci in smrekami. S temi drevesi tvori tesno biološko sožitje, zaradi česar jo je zaenkrat nemogoče gojiti v umetnih pogojih. Obstajajo nepreverjena poročila, da jo je mogoče s posipanjem trosov tudi posejati na primernem rastišču.

Pri nas raste od konca avgusta do novembra. Rdečo mušnico v naravi ljudje včasih zamenjajo za druge rdeče gobe, z nekaj izkušnjami pa je vsaj njeno rdečo podvrsto skoraj nemogoče zamenjati za katerokoli drugo gobo.

Od ostalih mušnic sta po videzu in farmakoloških lastnostih rdeči mušnici zelo podobni citronasta in panterjeva mušnica, ki pa sta zelo slabo raziskani in ju je težje ločiti od številnih ostalih vrst mušnic.

 

Kemijska sestava

Mušnice so ena izmed najlepših in najskrivnostnejših gobjih vrst z nenavadnimi farmakološkimi lastnostmi. Posebna pozornost pri njihovih raziskavah je bila posvečena predvsem smrtno strupenim vrstam in tistim, katerih uživanje vpliva na delovanje centralnega živčnega sistema ter povzroča spremenjena psihosomatska stanja.

Ker je kemijska sestava bioloških surovin odvisna od podnebja, sestave tal, obdobja rasti in drugih dejavnikov, je nemogoče podati natančno kemijsko analizo sestavin rdeče mušnice. Poleg 80 do 90% vode vsebuje še organske kisline, estre, sladkorje, sladkorne alkohole, amine, aminokisline in druge sestavine. Od snovi, ki vplivajo na zavest so bili do sedaj v rdeči mušnici najdeni muskarin, tropanski alkaloidi, bufotenin, dimetiltriptamin, ibotenska kislina, muskazon, muscimol in ostali derivati izoksazola ter acetilholin.

Verjetno je, da so nekatere sestavine s te liste (tropanski alkaloidi, ibotenska kislina, muskazon) plod metodoloških napak, prav tako pa so nekatere odkrite količine zanemarljivo majhne (muskarin) ali sestavine oralno neaktivne (bufotenin).

 

Farmakologija

O posameznih sestavinah rdeče mušnice je na voljo precej podatkov, ni pa znano, kakšen vpliv imajo med seboj. Zanemarljive količine nekaterih snovi imajo namreč lahko nepredvidljive učinke v kombinaciji z ostalimi.

Muscimol (C4H8N2O2)

Spremenjeno psihofizično stanje, ki lahko nastane z zaužitjem rdeče mušnice, v največji meri povzroča ibotenska kislina. Sama po sebi je sicer blaga, z dekarboksilacijo na zraku, svetlobi ali toploti pa preide v petkrat močnejši muscimol. Ta je kemijsko zelo podoben inhibitorni gama-aminobutirični kislini (GABA), v telesu pa posredno povzroča tudi lokalne spremembe koncentracij nevrotransmiterjev serotonina, acetilholina in noradrenalina. Muscimol in ostali izoksazolni derivati delujejo tudi kot stopnjevalci določenih sedativov, njihov vpliv na ostale sestavine rdeče mušnice pa ni znan.

Acetilholin je nevrotransmiter, ki nadzira delovanje gladkih mišic, širjenje žil, izločanje žlez ter utrip srca. Snovi, ki v telesu zavirajo, pospešujejo ali oponašajo njegovo delovanje imenujemo holinergene snovi. Ena izmed njih je muskarin, ki je sestavina rdeče mušnice ter nekaterih drugih gob in pospešuje delovanje parasimpatičnega živčnega sistema. Atropin ima nasproten učinek, zaradi česar ga včasih uporabljajo kot protistrup pri zastrupitvah z rdečo mušnico. Ker je učinek muskarina samo sekundaren, je učinkovitost atropina vprašljiva; večkrat je verjetno prav neustrezno zdravljenje z atropinom vzrok za še težje zaplete.

Psihoaktivne snovi rdečih mušnic se v telesu ne prebavijo. Izločajo se skozi urin, kar so tradicionalni sibirski uživalci izkoriščali kot dodatno možnost intoksikacije, podobni primeri pa so znani tudi iz vedske literature. Celo sodobni indijski etnografski materiali opisujejo navado pitja urina svojega duhovnega učitelja, ki velja za poseben privilegij, originalnega izvora običaja pa se v tem kulturnem okolju ne spominjajo več.

 

Strupenost

Poznamo okrog 6000 vrst gob. Medtem ko lahko za vsako izmed njih trdimo, da je rahlo strupena, pa je manj kot 1% vrst nevarnih in samo nekaj od teh smrtno nevarnih. 95 do 98% vseh zastrupitev, ki se končajo s smrtjo povzroči zelena mušnica, ki ni preprosto rdeča mušnica zelene barve, temveč goba, ki po videzu spominja na kukmake in podobne užitne vrste. Zelena mušnica ni psihoaktivna in za razliko od rdeče vsebuje protoplazmične strupe, ki povzročajo nepopravljive okvare jeter in v hujših primerih počasno ter bolečo smrt.

Rdeča mušnica vsebuje živčne strupe, od katerih sta najpomembnejša ibotenska kislina in muscimol. Prvi znaki zastrupitve se pokažejo pol ure do dve uri po zaužitju večje količine. V lažji obliki je to lahko slabost, zmedenost, omotica, diareja in bruhanje, v težji pa hiperaktivnost, blodnje in delirij. Bolnik si brez medicinske pomoči navadno popolnoma opomore po dvanajstih urah. Tragični primeri so redki in nastanejo zaradi posrednih učinkov.

Poznani so primeri dolgoletnega, rednega uživanja rdečih mušnic, ki po izjavah uživalcev samih ne povzročajo nobenih stranskih učinkov, točni podatki pa zaradi redkosti pojava niso na vojo.

 

Psihološki učinki

Tako kot fiziološki so tudi psihološki učinki zaužitja zelo različni. Ljudje doživljajo nekontrolirano obuditev podzavestnih dejavnikov, ki jih lahko privede do spremembe duševnega stanja, popačene zaznave, halucinacij in v težjih primerih do brezumnega besnenja.

V literaturi je opisana široka paleta stanj, ki so jih vzbudile te gobe. Sinestezija, dramatične spremembe v zaznavi lastnega telesa in okolja (spremembe v zaznavi gravitacije, toka časa, geometrije objektov), halucinacije, notranji dialog, spolne potrebe, nenavadna jasnost ali popolna konfuznost misli... Na kratko lahko rečem, da lahko uživanje rdečih mušnic v odvisnosti od količine, psihofizičnega stanja uživalca in okolja pripelje do katerekoli psihološke spremembe, ki pa ni v neposredni povezavi z zaužito snovjo, temveč jo ta samo sprosti. V zadnjem poglavju za ilustracijo navajam nekaj primerov.

 

Kulinarika

V moderni zahodni kulturi je rdeča mušnica tabu. Ljudje se jo bojijo dotikati in se izogibajo celo posrednih stikov z njo. Hrana, ki bi se jo dotaknila rdeča mušnica, velja za onesnaženo in neprimerno za uživanje. Ko zahodnjak zagleda rdečo mušnico, jo pohodi v veri, da rešuje človeška življenja. Racionalen um takšen odnos pripisuje njeni strupenosti, v resnici pa je tabu verjetno že v pradružbi nastal najprej kot posledica urejanja pravic do uživanja te gobe in kasneje v časih širitve krščanstva med staroselci kot posledica modificiranega kulturnega odnosa do okolja in užitka.

Dejstvo je, da je rdeča mušnica goba čudovitega izgleda ter odličnega okusa in vonja. Okolja, v katerih se ta goba še pripravlja po tradiciji, vklučujejo nekatere alpske predele Evrope (npr. okolica jezera Garda v Italiji), Romunijo in Japonsko (Nagano), moderni uživalci, ki smo raztreseni po vsem svetu, pa jo imamo za svojevrsten gurmanski užitek ali kot generator posebnih stanj zavesti.

Rdeča mušnica se nikoli ne pripravlja zgolj kot hrana, temveč kot dodatek hrani v smislu arome in poživila, na podoben način kot uporabljamo alkoholne pijače. Način priprave je odvisen od namena in zaužite količine. Ljudje jo kuhajo, pečejo, konzervirajo v kisu in alkoholu ter zamrzujejo.

Za manjše količine (žlico do dve na osebo) ni potrebne skoraj nobene posebne priprave. Goba se nareže na krhlje, vre v rahlo soljeni vodi tri do pet minut, nakar se voda zavrže, goba pa naprej pripravi kot vse druge. Tradicionalen japonski recept pravi takole: "zavri rdeče mušnice v vodi, nato jih posoli in shrani za tri do štiri mesece. Zelo dobro teknejo z majonezo."

 

Doseganje spremenjenih stanj zavesti

Eksperimentalni kodeks

Iz eksperimentov z LSD-jem so nam poznani nenavadni laboratorijski primeri interakcij med zavestjo in psihoaktivno substanco. V nekaterih primerih, ko poskusna oseba ni verjela, da je prejela psihoaktivno dozo LSD-ja, ni doživela nikakršne spremembe zavesti, medtem ko je v poskusih s placebo dozo (kozarec navadne vode) druga oseba doživela začasno ohromitev spodnjih okončin.

Teh primerov ne navajam kot zanimivost, temveč kot dejstvo, ki ga je pri poskusih s psihoaktivnimi snovmi potrebno imeti neprestano pred očmi. Okolje in stanje osebe, ki izvaja eksperimente, imata lahko nezanemarljiv ali celo mnogo večji učinek kot psihoaktivna substanca sama. Prav tako je potrebno vedeti, da so psihoaktivatorji samo nadomestek za snovi, ki jih naše telo proizvaja štiriindvajset ur na dan. Z njimi poskušamo na silo začasno spremeniti obstoječe kemijsko in s tem posredno tudi psihološko ravnotežje oziroma zavest, kar pa je naše telo, oziroma podzavestni mehanizmi ki z njim upravljajo, sposobno storiti kadarkoli.

Raziskovalci uživamo psihoaktivne substance z namenom raziskovanja delovanja človeškega zaznavnega aparata. Pri tem ne uprabljamo samo v tem tekstu opisanih znanj, temveč številne dodatne tehnike, s katerimi si v mejnih področjih delovanja uma zagotavljamo osebno integriteto.

 

Priprava

Najbolje je, če lahko gobe pripravimo takoj po nabiranju. Ker pa je pred eksperimenti potrebna določena priprava, ki verjetno ne sovpada s tem časom, jih je potrebno predhodno konzervirati. Najlaže to dosežemo tako, da gobe očistimo, narežemo na nekaj milimetrov debele rezine in jih takoj posušimo v priprti pečici pri okrog 75° celzija. Gobam, ki se sušijo na zraku, je potrebno posvetiti več pozornosti, saj se rade pokvarijo in v tem primeru jih moramo zavreči. Rdeče mušnice lahko konzerviramo tudi vložene v kisu ali slanici oziroma zamrznemo. Pred uživanjem je vsekakor potrebna nezahtevna toplotna obdelava, ki spremeni ibotensko kislino v muscimol.

Posebno pozornost moramo nameniti homogenizaciji materiala; to pomeni, da je potrebno gobe, ki smo jih nabrali v različnih obdobjih rasti ter na različnih rastiščih, med seboj dobro pomešati. Na ta način dosežemo, da ima celotna količina enake farmakološke lastnosti in kasneje pri doziranju ne prihaja do neljubih presenečenj glede vsebnosti psihoaktivnih in drugih snovi.

 

Administracija

Pripadniki sibirskih plemen so rdeče mušnice najprej sušili na soncu, nakar so jih ženske z žvečenjem oblikovale v svaljke. Te so kasneje uživali med svojimi obredi. Dobro poznana je tudi njihova navada pitja urina že intoksiciranega človeka, ki vsebuje še okrog 80% neprebavljenih psihoaktivnih substanc.

Sibirski šamani so dosegali spremenjena stanja tudi z mesom jelenov, ki so pojedli večjo količino rečih mušnic. Iz tega dejstva, na podlagi mozaikov v akvilejski baziliki in drugih zgodovinskih virov je Francesco Fabro [2] sklepal tudi na uživanje polžev med zgodnjimi kristjani, ki so jih prej hranili z mušnicami. Takšne metode naj bi odpravile toksične stranske učinke neposrednega uživanja.

Iz vedske literature lahko sklepamo, da so častilci some iz rdečih mušnic izžemali sok, o njegovi pripravi in uživanju pa ne obstajajo podrobnejši podatki. Tantrični teksti omenjajo tudi vaginalno administracijo, iz česar lahko sklepamo na netrivialne postopke priprave.

Moderni rekreativni uživalci drog se v današnjih časih pogosto poskušajo intoksicirati s kajenjem rdečih mušnic, pri čemer skušajo posnemati izkušnje z drugimi rastlinami, njihova poročila pa so sumljivo podobna pretiranim placebo štorijam. Z informacijami, ki so nam na voljo danes, velja oralna administracija za najmanj nevarno in najbolj učinkovito.

Andrija Puharich [6] piše tudi o vtiranju amanite v stičišče lobanjskih kosti, v kolikor je njega kot osebnost sploh mogoče jemati resno. Obstajajo še druge možnosti administracije, ki jih na tem mestu zaradi pomankljivih podatkov in možnih nevarnih stranskih učinkov zaenkrat ne bom posebej navajal, so pa razvidni iz drugih delov pričujočega članka.

Za psihoaktivni učinek je potrebno v telo spraviti vsaj eno srednjeveliko mušnico, kar je približno ena pest suhega materiala. Posušene gobe so obupnega okusa, zato jih je morda najbolje zmiksati z manjšo količino sadja in popiti na dušek. Gobova juha iz mušnic je sicer dobra, vendar jo je težko pojesti toliko, da bi povzročila željen učinek.

Ker o sestavi materialov iz narave ne moremo biti nikoli popolnoma prepričani, je potrebno biti vsaj pri uživanju tako slabo poznanih rastlin kot je rdeča mušnica zelo previden. Pripravek se vzame postopoma v enakih odmerkih po 5 do 10 gramov suhih gob, v časovnih presledkih po eno uro, dokler ne začutimo da smo dosegli željeno stanje.

 

Količine

Podatki o strupenosti rdečih mušnic s strani mainstream stroke se zelo razlikujejo. Nekateri viri navajajo, da se je rdečih mušnic nemogoče najesti do te mere, da bi se z njimi smrtno zastrupili, medtem ko drugi trdijo, da je smrtna količina že 50g svežih gob, kar po podatkih, ki jih navajam v spodnji tabeli velja šele za zelo blago psihoaktivno dozo.

Etheogena scena, podatki s strani šamanov ter eksperimentatorjev s področja duhovnosti so bolj usklajeni, v mejah možnega pa sem jih preveril tudi na lastni koži. Psihoaktivne doze se začnejo tam nekje pri 10g suhega materiala, kar je približno pest suhih krhljev ali ena srednjevelika goba, seveda pa je potrebno odmerke določati sproti in za vsak poskus posebej.

 

Orientacijske oralne psihoaktivne doze
za posušene rdeče mušnice

Doza masa pogosti učinki

Blaga

10g omotica, slabost, konfuznost misli...
Srednja 20g evforija, motnje zaznav...
Močna 30g halucinacije, začasna izguba spomina, besnenje...

 

 

Časovni potek tripa

Prvi učinki rdečih mušnic nastopijo pol ure do dve uri po zaužitju. Najprej opazimo rahlo omotičnost, pogosto tudi slabost in vrtoglavico. Ti učinki se lahko stopnjujejo, spremljajo pa jih blage oblike ostalih nekontroliranih telesnih aktivnosti kot naprimer občasno pospešeno bitje srca, spolna vzburjenost, občutki mraza ali toplote...

Pri zaužitju večjih količin se začnejo na naslednji stopnji pojavljati psihološke spremembe. Lahko pride do nenadnih sprememb psihičnega stanja; depresije, nenavadne jasnosti misli in podobno. Subjekt ima občasne iluzije, ki postajajo zanj čedalje bolj realne.

Tripanje traja uro ali dve. Zadosten odmerek v tej fazi privede do nepredvidljive in močno spremenjene zaznave okolja, nekoliko prevelika doza pa do nekontrolirane hiperaktivnosti in popolne izgube spomina na ta čas.

V naslednjih nekaj urah po vrhuncu učinki postopoma izginejo. Večje količine upadejo morda nekoliko počasneje. V dvanajstih urah od zaužitja navadno minejo vsi psihološki simptomi, če odmislimo strah pridobljen med slabim tripom ali ugoden učinek pozitivne izkušnje v nasprotnem primeru.

 

Tripi

Izkušnje z malimi količinami

Oktobra 1998 mi je prvič uspelo najti nekaj mušnic. Bil sem poln predsodkov in nasprotujočih si informacij o teh gobah. Že samo s tem, da sem jih prešvercal v svoje mikofobno (gob boječe se) kulturno okolje, sem v sebi sprožil pomembne psihološke procese. Kakšen odgovor bi lahko dal znancem ali sorodnikom, ki bi me spraševali zakaj sem v njihovo sredino privlekel polno vrečo smrtonosnega strupa?

Ko sem gobe prvič čistil in pripravljal za sušenje, so prijetno dišale; vonj me je spominjal na lisičke. Med tem sem se nekajkrat spolno vzburil, ob najmanjšem telesnem neugodju pa sem pomislil, da sem se zastrupil. Ko sem šel spat sem v temi slišal zelo jasne glasove z zabave, na kateri sem bil dan pred tem, ter videl razne nenavadne gobe v svojem naravnem okolju, kar sigurno ni bila posledica zaužitega, za noževo konico velikega koščka surove amanite.

V naslednjih tednih eksperimentiranja s čedalje večjimi, a še vedno zanemarljivo malimi količinami (pod 1 gram) sem imel različne občutke; od komaj opazne vrtoglavice, občutka lahkosti, slabosti v trebuhu in podobno. Kasneje sem opazil, da ti občutki nastajajo s samoopazovanjem skozi določene vzorce. Če sem naprimer oprezal po določenem psihofizičnem stanju v telesu, se mi je to stanje res postopoma pojavilo.

V enem izmed takšnih poskusov sem pojedel za noht velik kos surove rdeče mušnice. Po tem se mi je kmalu začel stopnjevati občutek slabosti v glavi in trebuhu, ki je po 40 minutah dosegel vrhunec in nato nenadoma popolnoma izginil.

 

Trip na robu časa

Naslednje leto sem prvič poskusil zaužiti večjo količino rdečih mušnic. Po celotedenski dieti z lahko domačo hrano in enodnevnem postu sem si spral prebavni trakt in analno administriral 10g dozo posušenega materiala. Ker po treh urah nisem opazil omembe vrednih učinkov, sem vzel oralno še 10g posušenih gob. Odvraten okus me je spominjal na žvečenje starih gat, ki jih je en mesec pred tem nenehno nosila najbolj neljuba mi oseba. Med sprehajanjem po gozdu sem kasneje zadremal na jesenskem soncu in se zbudil po treh urah od zadnje administracije. Sledi mix spominov in osebnih zapiskov.

Ej, kaj je to! Ne čutim nobene teže! Ok, na tleh stojim, vse je v redu, samo... Tečem navzgor po hribu in se utrudim. Čutim to, samo nekje drugje. Celo telo mi utripa. Pojem še nekaj gramov materiala, zaradi obupnega okusa nekaj gramov zbruham. V sebi imam trenutno okrog 25g posušenih rdečih mušnic. Še enkrat zaspim na suhem listju.

Zbudim se ležeč na hrbtu z željo, da položim svojo levo dlan na gozdna tla. Nekaj ni v redu... Ne morem prestavljati roke... Nič se ne dogaja... Nimam nobene zavesti o samemu sebi? Čas stoji?!

Po nekaj trenutkih panične praznine dobim občutek, kot de je svet morda narejen tako, da vsaka zavest vzdržuje določeno stanje v določenem trenutku prostora in da sem jaz pač stanje v katerem čas v tem primeru stoji. Poskušam se sprijazniti s tem.

Nekoč opazim, da se mi roka premakne; dojamem, da visi v zraku kakšnega pol metra nad tlemi. Pa spet malo. Pa spet. Pa spet, čedalje hitreje. Čas se začne počasi odvijati, roka mi začne v popolnem krožnem gibu padati na tla. Ko jo skušam pospešiti se mi zdi, da mi nekako potuje naprej skozi čas in da jo moja zavest ne dohaja. Čutim kako perfektno se mi kruši lubje, v suhem listju ležeče stare veje, med prsti, čeprav se bo v realnosti, kot jo vizualno zaznavam, to zgodilo šele čez nekaj nedoločenih časovnih stopenj. Čas se pospešuje.

Usedem se. Telo mi utripa. S časom nekaj ni v redu; stvari se nekako prepočasi dogajajo. Zapišem nekaj v beležko in hočem v isto vrsto zapisat še enkrat, pa začuden opazim, da je tu nekaj že napisano. Spomnim se, da je to verjetno normalno in stečem proti dolini. Želim si videti ljudi. Komu se čas ustavlja, meni ali njim? Počutim se popolnoma normalno.

Uauča! Opazujem okolico, vse izgleda normalno. Hodim po dolini. Zagledam človeka in mu grem naproti. Zaželim mu dober dan in on meni in vse je popolnoma normalno, čeprav se mi zdi, da je realnost za polovico upočasnjena. Morda je to utripanje, ki ga čutim v resnici preskakovanje skozi čas; nekako utripam kot stroboskop in se mi zaradi tega okolica dozdeva počasejša? Čutim kot da gibi iz časa pred in po sedanjosti nekako odmevajo v meni, oziroma da se z vsakim utripom premaknem nekoliko v smeri, ki jo bom imel, oziroma sem jo imel pred nekaj trenutki.

Po kakšni uri sprehajanja je občutek začel popuščati. Bolj kot karkoli drugega, sem čutil samo še vrtoglavico in utripanje. Na poti do doma sem tekel; srce sem nabil na preko 120 utripov na minuto, dihanje pa se mi je samo za spoznanje pospešilo. Čeprav sem bil moker od potu, nisem čutil niti vročine niti utrujenosti - počutil sem se vesoljsko, sicer brez vsakih ciljev, ampak vesoljsko. Prav tako sem poskušal dvigniti avto za zadnji odbijač, vendar ni šlo.

Po devetih urah je občutek spremenjene percepcije popolnoma izginil, še vedno pa nisem čutil nobene telesne utrujenosti.

Nekaj dni po tripu so se mi po nogah pojavili izpuščaji - male srbeče pikice, ki so ob praskanju postale popolnoma podobne piku komarja. Nikoli se niso pojavile višje od pasu. Izginile so po dveh zelo srbečih tednih in dokončno šele po mesecu dni.

 

Neuspešno leto

V letu 2000 sem se trikrat poskušal neuspešno intoksicirati z večjo količino amanit. Oralna doza pripravljena iz 25 gramov suhih gob zmiksanih in prevretih v minimalni količini vode mi je povzročila minimalne a dobro prepoznavne motnje v percepciji gravitacije; počutil sem se lahek, kot v eksperimentu prejšnje leto.

Tudi podvojene analne doze z različno pripravljenim materialom (sveže amanite kuhane v vodi, juha iz amanit zakuhanih v mleku) niso imele nobenega učinka, niti halucinogenega, niti neugodnih motenj v delovanju telesa.

 

 

Viri

Članki

  1. Francesco Festi and Antonio Bianchi, Amanita muscaria: mycopharmacological outline and personal experiences.
  2. Franco Fabro, Mushrooms and Snails in Ancient Liturgy of Early Christians of Aquileia, Eleusis, Journal of Psychedelic Plants and Components, Number 3, 1999.
  3. Mike Crowley, When Gods Drank Urine.
  4. Philip Catalfomo and Conrad Hans Eugster, Amanita muscaria: present understanding of its chemistry , Buletin on narcotics, Issue 4, 1970.
  5. R. Gordon Wasson, Soma of the Aryans: an ancient hallucinogen, Buletin on narcotics, Issue 3, 1970.

 

Knjige

  1. Andrija Puharich, Sveta Gljiva, Založba Globus, Zagreb, 1989.
  2. Anton Poler, Obvarujmo se strupenih gob, Založba Obzorja, Maribor, 1986.
  3. James Arthur, Mushrooms and Mankind: The Impact of Mushrooms on Human Consciousness and Religion, The Book Tree, 2000.
  4. John Marco Allegro, The sacred mushroom and the cross: a study of the nature and origins of Christianity within the fertility cults of the ancient Near East, Garden City, New York, 1970.
  5. Jonathan Ott, Pharmacotheon Entheogenic Drugs Their Plant Sources and Histories, Jonathan Ott Books, 1993.
  6. L. Lewin, Phantastica: Narcotic and Stimulating Drugs: Their Use and Abuse, Kegan Paul, London, 1931.
  7. Pavle Bohinc, Koren lečen, koren strupen, Državna založba Slovenije, Ljubljana, 1992.
  8. Rodham E. Tulloss, Taxonomy of Amanita in oak forests of Colombian Andes, 1999.
  9. R. Gordon Wasson, SOMA, Divine Mushroom of Immortality, Harcourt Brace & World Inc., New York, 1969.

 

Online viri informacij

  1. Vaults of Erowid, Amanitas
  2. the Lycaeum, Amanita
  3. The Shroomery
  4. JLF - poisonous non-consumables
Prenovljeno: 29. december 2000